blodim, blodiš, blodi

pisanje … kakršnokoli že … je hudo enosmerna ulica. avtor lahko napiše prav kar se mu zljubi … in cel svet se lahko postavi na glavo … besede so bile zapisane. v pogovoru sta vedno udeleženi vsaj dve ’stranki’ … in če nič drugega … ljudje nimamo dovolj jajc, da bi vedno povedali vse, kar si mislimo.pri zapisanih besedah je drugače. dandanašnji se lahko objavi prav vse. cenzure skorajda ni … užaljenih tetk, ki se prepoznajo v kakem tekstu in potem dosežejo prepoved objave, pa je tudi le za vzorec.

pisanje zagotavlja svojevrstno distanco … četudi gre za blog, kjer se kasneje lahko v debato vključijo komentatorji … dokler pišem, sem sama … in prav dol mi visi, kaj si kdo misli. še huje … pišem običajno takrat, ko imam pritisk na maksimumu, se mi je kdo ali kaj zamerilo ali pa sem hudo čustvena. jups … pisanje je moj ventil in ko pišem, izganjam hudiča iz sebe … znesem se nad nič hudega slutečimi posamezniki … ali zajebanimi temami. ko končam … je stanje precej podobno … utrujenosti po seksu. paše … )

ko pišem, vedno rada malce pretiravam … malo bolj pljuvam, kot je nujno … bolj redko hvalim … zagotovo karikiram in se … delam norca. v resnici … sem med pisanjem zelo sebično bitje. ko enkrat začnem … pozabim na svet okoli sebe … beseda da besedo … stavek se prelije v naslednjega. ljudje, ki jih opisujem … so zgolj statisti na odru … in z njimi ravnam zelo neprijazno.

najkrajšo potegnejo glavni junaki mojih zapisov. običajno ljudje, ki so me tako ali drugače prizadeli, užalili … razpičkali (zelo redko celo očarali ali navdušili) … moj ljubimec … bedak, ki mi je spraskal poldija … vegetarijanec, ki mori vsem okoli sebe … oni, ki me sploh ne pozna, pa me na svojem blogu označi za zafrustirano depresivno pičko … te si privoščim do konca. nikoli me ne zanimajo njihovi razlogi, čisto vseeno mi je, zakaj so nekaj naredili … na kraj pameti mi ne pade, da imajo zagotovo nekje svoj prav … moja zgodba je samo moja … in pišem točno tako, kot meni ustreza … in v tem neskončno uživam. ko kasneje dobim v glavo serviran kak komentar nestrinjanja … je že prepozno … sem vas že .. posilila … s svojo enosmerno vožnjo.

jups … moj blog je moje posilstvo in jaz sem posiljevalec. zlobni, črni in sebični posiljevalec. posiljujem s svomi besedami, mnenji, stališči (kolikor jih pač premorem), čustvi in dogodki. dol mi visi za mnenje vseh vpletenih in včasih iz muhe naredim slona. kr tko … brez razloga. prav mogoče s tem koga prizadanem … ali pa vsaj … presenetim … ampak … kaj naj … če pa v tem uživam)

in danes sem besna … ker v skladu z vremenom … vegetiram … in pri milem bogu ne najdem pametne teme za pisanje. torej … danes posiljujem zgolj in le s svojim dolgočasjem.

Brez komentarjev

nesrečna sem. žalostna … nimam privatnega življenja in ne seksam. ne znam komunicirati z ljudmi, zato se zatekam v virtualni svet. grda sem. preveč kilogramov imam … premalo centimetrov in veliko mozoljev na obrazu. pustil me je edini moški, ki se me je kdaj v življenju dotaknil … seveda mi je med ‘dotikanjem’ naredil otroka. moj otrok je žalosten in nesrečen, ker ima zafrustirano mamo, ki cvili sredi sestankov. tudi čudna sem, ker … če bi bila ‘prava’ blogerka, bi moral moj blog živeti v roza barvi, fotkah in poeziji. nimam prijateljev in ne znancev in ob večerih ne zahajam v družbo. berem veliko knjig, gledam sumljive stare filme in se vmes bašem s čipsom. ali pa čokolado. mogoče celo žvečim obnohtno kožico. moji lasje so mastni, noge kosmate in pogled povsem otopel. nosim očala in razvlečene trenirke. v šoli sem bila piflarka … vedno žrtev zbadljivk zaradi kilogramov, nerodnosti in govorne napake. ker mi mama ni privoščila ortodonta, imam usta večino časa zaprta … zato spuščam čudne zvoke, ko diham. boleham za akutnim vnetjem sinusov. pa astmo imam. in alergijo na rdeče meso. seveda sem zagrizena vegetarijanka, ampak pršut itak ni meso. kave ne pijem, pravi čaj pač. vsak teden si naložim kako varianto msn-ja, obvladam skajp, lastim si vsaj tri pare slušalk in dve tipkovnici. mišk ne štejem več. živim v majhni garsonijeri iz katere redko pomolim nos, v štacuno ne zahajam, ker me mati zalagajo z mlekom, domačimi jajci in šunko. seveda šunke ne jem, ampak … hladilnik imam rada poln. spim večinoma dopoldne, večere namenjam prebiranju blogov, četanju in odgovarjanju na maile. tudi nesrečna sem večinoma ob večerih, zato takrat pišem bloge. ful mi je lažje, če svojo bolečino delim s širnim svetom. pišem namreč izključno v veselje in zabavo stotnij ljudi, ki me redno berejo, spoštujejo in podpirajo. hočem, da v mojih zapisih uživajo, zato jim redno namenjam besede v rimah, izlive obupa in pesimizma. nekoč sem namreč prebrala eno staro knjigo, v kateri piše nekaj o katarzi in tem, kolk je fajn, če trpiš namesto množic. množice se skozi tvojo bolečino čistijo in inspirirajo. nekoč bom slavna in cel svet me bo poznal. nič hudega, če pišem v slovenščini … plačevali me bodo, da bodo lahko prevajali moje besede. z mojim blogom bom postala slavna in nikomur več ne bo mar za moje kilograme in mozolje. v meni bodo končno videli umetnico, moj pravi obraz … globino moje bolečine. moj blog … bo moja slava.

________________________________

ps: zapis posvečen blogerjem, ki o blogerjih, sploh pa blogerkah, vse vedo. in jih že dolgo več ne berejo … le komentirajo:)

Brez komentarjev

kako čudni smo ljudje … iztirijo nas sendviči … crknjen avto navsezgodaj … sredi ene najbolj prometnih vpadnic, histeričen otrok in spoznanje, da tokrat pač ni zmanjkalo bencina … pa … nas pusti popolnoma hladne. še več … dveurno stanje, obračanje ključa, krehanje motorja in božanje poldija, ki me še nikoli ni pustil na cedilu … je bilo prav zabavna izkušnja.

najprej sem ustavila večino prometa v ljubljano, potem nahecala ubogega šoferja, da mi je sredi dežja zrinil avto na pločnik … se odsprehajala na prvo pumpo in ugotovila, da atestirane posode za prenašanje vnetljivih snovi niso atestirane tudi za nalivanje teh snovi kamorkoli. sledilo je še par poskusov obujanja poldija od mrtvih in potem … iskanje moških, ki se spoznajo na avtomobile. v kolikor nimaš moža/fotra/brata v radiju 100 km in je večina tvojih frendov diplomiranih kajvemkajže ter kulturnikov, ki vedo le to, da ima avto 4 kolesa … si prisiljen … za storitve plačati. glej ga zlomka … mehaniki na poziv so prijazni, hitri … in za piko na i … še lušni. malček tudi zmedeni, ker sem med prvim in drugim ukvarjanjem z bistvom mojega švabskega fička uspela postati polnopravna članica njihovega čudodelnega servisa, kar pomeni … da ti pet minut po plačilu članarine … seveda avto zastonj odpeljejo;)

stricu sem pustila ključe in odkorakala do prvega busa. mokra ko cucek, čudno dobre volje … čeprav je moj ljubi pustil dušo na cesti. po poti sem razmišljala, kako bi bilo, če bi avto crknil nekje v bližini mojega “osebnega” mehanika. prišel bi pet ur kasneje … jamral bi … stokal in odkimaval z glavo … popravil nekaj na pol … računa seveda ne bi izstavil, ampak bi se “zmenil s fotrom” … kar pomeni … da bi mu tata še kako leto ali dve na račun tega servisa dostavljal rezervne dele in ga častil do naslednjega avtomehaničnega posega. hmmm … ni baš neke matematike … tip ni ne hiter ne zanesljiv … sploh pa ne tako simpatičen kot tale, ki mi je po vsej sili hotel še dežnik držati, med tem ko je vlekel kable izpod poldijevega pokrova.

nauk zgodbe? za čisto spodoben denar lahko zrihtaš vse … nikomur nič ne dolguješ … veš, da je narejeno, kot mora bit, zraven pa … srečaš še zanimive ljudi (izkušnja z avtomobilom je ful podobna tisti s čevljarjem, največji presežek pa so tete, ki so me odrešile največje nočne more … šivanja). razmišljam celo o teti, ki bi pomagala pospravljat stanovanje … ampak … do takrat moram pa res malo več zaslužit:)

kakorkoli že … s plačanci ni težav … razmišljam le … ali je že kdo ponudil servis za najemanje prijaznih sogovornikov, biljard partnerjev, pivopivcev in objemov za tolažbo v deževnih dneh … če ga ni … bom začela razmišljati o ustanovitvi popoldanskega s.p.-ja na to temo.

in pravkar je poklical simpatični mehanik in povedal, da je avto zrihtan. v dobri uri. ne moreš da verjameš. preden mu ulijem doprsni kip iz brona, pa bom vseeno še počakala na račun … just in case …

Brez komentarjev

koliko vlog nam je v življenju ‘podarjenih’? smo ženske in ste moški … smo starši in otroci … žene, partnerke, ljubice in hčerke … v nedogled bi lahko naštevala … pa nikamor ne bi prišla. vseeno, ko mi kdo reče … naj se opišem (kar so zahtevali od mene tudi ob prijavi na ednevnik:) … naj povem, kdo sem … za trenutek … zmrznem.

kdo sem? kaj sem?

ženska sem. tik pred svojim tridesetim. mama sem. že 10 let. ljubica … vsake toliko. prijateljica … nekaterim pa res. od brata sestra in od očeta hči. čeprav … ga sploh ne poznam. očim je faca. svetovalka direktorja. falirana študentka. literarna komparativistka. nekoč partnerka. danes baje samohranilka … koliko nekih blesavih vlog, etiket, koliko nekih opredelitev.

pa to še ni najhuje … zraven vsake vloge, vsake nalepke … pride še cel kup navodil za uporabo, pričakovanj, zahtev in norm.

tridesetletnici tako pritiče - da ima urejeno privatno življenje, po možnosti dobro službo in stanovanje, rednega partnerja, dokončano vsaj višjo šolo, nujno pobarvane lase, urejene nohte in rezerviran termin v fitnesu. izdelan pogled na svet, jasni cilji in izdelan sistem vrednot - nujna osnova, na katero se lahko nanizajo manjši odstopi.

če ti na čelu piše mati, ni nujno, da imaš najboljšo službo in stanovanje, tudi pobarvani lasje niso obveza, definitvno pa potrebuješ partnerja, veliko dozo razumevanja, ljubezni do otrok, obvladovanje kuharskih spretnosti, poseben posluh za red, čistočo in disciplino, povprečen seks enkrat tedensko ter kavo s kolegicami - prav tako enkrat tedensko.

ljubica … po možnosti lušna, mladostna, vedno urejena, poskočna, ne ravno pametna. izobrazba ni pogoj, stanovanje zaželjeno (zgolj kot edini prostor za izvajanje osnovnega poslanstva … tj doldajanja). fin je visok prag tolerance, kar se kompenzira s pozornostmi v obliki manjših darilc. posebej zaželjene so specializirane ljubice, ki so za razliko od blond prsatih tajnic lahko fina družba za prireditve, debate in debatne krožke na področju, ki dotičnega moškega fascinirajo. v primeru ’specialnih’ ljubic so posebej zaželjene deviacije (beri nujno drugačna od žene) - lahko v stilu oblačenja, posteljnih užitkih ali vsaj pri glasbenem okusu.

prijateljica … hja … ta je v prvi vrsti dobra poslušalka … po možnosti precej aseksualna (moji prijatelji so pač večinoma moškega spola) … sposobna zaužiti večje količine piva, obvlada biljard, pikado in loči futsal od fuzbala. prijateljice so lahko vezane, nevezane, ljubice ali žene … važno, da imajo čas za prijatelje in njihove težave.

sestra je v resnici precej ohlapna definicija, starejše sestre pa morajo biti vseeno v blazen zgled, resne, izkušene in polne pametnih nasvetov. da so sitne, je jasno, važno je - da se k njim lahko zatečeš … kadarkoli. zaželjeni so redni dohodki in odprt varčevalni račun … pa uporabno prevozno sredstvo.

hči mora biti popolna - molčeča, ko je na tv-ju šport, zgovorna, ko gre za lov in ribolov, obvlada vsaj kuhanje kave, ne dela pizdarij, faks konča v doglednem času … seveda se vmes že zaposli in sama preživlja. otroci? lepo vas prosim … ne.

komparativistke znajo slovar tujk na pamet in ga seveda same z rednim študijem hegla in nietcszheja še zakomplicirajo … svetovalke direktorjev so blazno razgledane, hitre in posedujejo vsaj dvajset kostimov + očala s kvadratastimi okvirji … nekoč vezane ženske so blazno izkušene in posledično samozavestne, dovoljen pa jim je nekoliko skeptičen pogled na svet.

lahko bi naštevala v nedogled … pa se zatakne že pri obstoječem spisku. ne znam slovarja tujk na pamet. nimam niti enega kostima. v podnajemniškem stanovanju živim in čeprav sem mama … so moje kuharske spretnosti precej omejene. nimam definiranih vseh ciljev v svojem življenju, tudi sistem moralnih vrednot se vsake toliko postavi na novo. občasno grizem nohte in čeprav tudi ljubimce menjam … ne zganjam nobenih ekscesov. celo moj glasbeni okus je povsem podpovprečen.

point vlog se mi ne zdi v tem, da eno sprejmeš za svojo … in jo odigraš do potankosti … ampak … sprejmeš sebe … in se nehaš obremenjevati s tem, kaj bi moral biti in kaj se od tebe pričakuje. bila so že razočaranja … huda razočaranja … ko se je vame zatrapal nek očka … pa šokirano ugotovil, da grem vsake toliko tudi na metal koncert, pijem pivo in kadim … ko sem postala všeč filozofu … ki ni verjel, da nekdo, ki zna črkovati descartes lahko tudi lika, pere in goji solato … ali pa … ko je ljubimec ugotovil, da se ne oblačim prav vsak dan v črno … svašta;)

ljudje pač vidimo v drugih samo to, kar želimo videti … to, kar v življenju iščemo … in to je zelo dober način, da se opečemo.

in ker sem že velika … svečano obljubljam .. da jaz tega ne bom počela … obljubljam .. da se bom potrudila videti vse … in šele potem …

… zbežala:)))

__________________________________________________________________________

zapis je nastal z razlogom … ki pa se je med ustvarjanjem teksta izgubil neznano kam. poštenega najditelja prosim … naj ga vrne. hvala.

Brez komentarjev