blodim, blodiš, blodi

Je že tako, da pride dan, ko se je potrebno posloviti. Človek se utrudi, naveliča in izpoje. Ničesar več nima povedati, nič več ne more deliti, nič več dati. Tudi blog se utrudi in naveliča ter lepega dne – crkne.

No, verjetno res, ampak – pri naši hiši nimamo kakih takih ambicij. Mi samo zbiramo sapo za nov zalet in za osamosvojitev. Dovolj nam je gužve, dovolj kampiranja pod skupnimi strehami. Zdaj imamo svojo:)

Vsem tistim, ki so nas vestno čuvali, nam pomagali in nas brali, se iskreno zahvaljujemo. Vsem tistim, ki jih naša besedovanja še vedno zanimajo, sporočamo, da po novem stanujemo na www.zloba.si.

...komentar [24]

Od nekdaj je imela rada vodo. Sploh ponoči in vedno – sama. Mir, ki ga prinaša zvezdno nebo, in slutnja tople globine sta jo vedno vabila, tišina, občutek peska pod prsti in objem vode, vse to je bilo njej pisano na kožo.

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.

...komentar [37]

Zadnje dneve (tedne, mesece?) me moji blogerski kolegi že malo sumničavo gledajo, ker na blogu ne sproduciram skoraj nič. Nekateri me ‘šlatajo’ za čelo in sprašujejo, če je z menoj vse v redu, spet tretji me kličejo, da preverijo, kaj je novega, ker se iz bloga baje ne da nič razbrati.

Moj odgovor je vedno isti: Tako zelo dobro sem, da mi je enostavno škoda časa za pisanje bloga. Ni ga vesoljnega potopa na tem svetu, ki bi me premaknil z mesta, ni je jedrske katastrofe, zaradi katere bi se zasekirala, hej, še norci, ki plujejo po Savi, mi ne morejo do živega.

Kaj se dogaja z mano? Razen, da sem srečna, čisto nič. Seveda je takoj na mestu zaključek, da blog pišem zgolj in le ko sem ne–srečna. Roko na srce, košček resnice se v tej ugotovitvi zagotovo skriva. Ne gre za nesrečnost v smislu ‘dejmo si žile rezat’ ali ‘cel svet je eno samo svetobolje’, gre za preprosto človeško lastnost, da je lažje pisati, ko nas nekaj moti, jezi, razočara, skratka,veliko lažje je kritizirati kot hvaliti.

Ta del velja toliko bolj zame in za meni podobne pisce, ki nam blog predstavlja neke vrste ventil za kakršnekoli življenjske pizdarije. Nič ni lepšega in lažjega od tega, da se izbruhaš v nekem virtualnem svetu, kjer občinstvo sicer ni več tako zelo anonimno, a je distanca, ki jo prinašata tipkovnica in monitor, ravno pravšnja, da ventil odpiraš brez kakih hudih pomislekov.

Pisati o pozitivnih stvareh, sploh, če se ‘prodajaš’ kot črna Zloba, je veliko bolj naporno početje. Preden me kdo nahruli, naj pomisli, koliko znancev in prijateljev premore in koliko lažje ti prijatelji stokajo o svojem življenju, kot pa povedo, da so iskreno srečni, zadovoljni in mirni sami v sebi.

Sreča, mir in zadovoljstvo so precej dolgočasne stvari. O njih se ne da v nedogled debatirati, o njih se je težko prepirati in kaj hudiča se lahko sploh pogovarjaš s popolnoma srečnim in zadovoljnim človekom? Veliko lažje je iz ljudi vleči njihovo bedo, jim potem deliti modre nasvete, ne glede na to, kako zelo so skregani z našimi lastnimi principi. Ja, tudi politike, vremenarje, gradbince, športnike, partnerje in ljubimce je lažje pljuvati, kot pa pozdravljati njihove modre poteze in odločitve.

Kam bi pa prišli, če bi bilo vse lepo in prav? Umrli bi od dolgčasa in crknila bi nam blogosfera. Garantiram. Sploh v tem poletnem času, ko očitno tudi na blogovju razsajajo kisle kumarice, in ko so edini blogi, vredni branja (beri: režanja), tisti, kjer blogerji obračunavajo med seboj. Ne rečem, da me vse skupaj ne zabava, bi pa par ljudem toplo priporočila – več seksa in zabave in ne, o tem ni treba takoj napisati blogerskega zapisa. Obstaja namreč tudi svet, ki ne vključuje nujno blogov, kritiziranja in polemiziranja, čeprav, roko na srce, nekateri potrebujemo blogerje, da nam to pokažejo:-D

...komentar [20]

Danes sem iz poštnega nabiralnika potegnila novo zloženko, tokrat jo je prispeval Urad Vlade RS za komuniciranje. V tej zloženki mi vestni slovenski birokrati prijazno razlagajo slogan ‘I feel Slovenia’ in me pozivajo, naj prispevam svoje mnenje o tej ’slovenski znamki’. To mnenje naj napišem na zloženko, zraven lahko odgovorim še na nagradno vprašanje in si mogoče prislužim kako majico ali čepico, vse skupaj pa moram poslati Uradu – po pošti.

A vi mene zajebavate? Kdo sploh še karkoli pošilja po pošti? Čepice? Majice? In nenazadnje; Kaj hudiča vam lahko jaz povem o znamki ‘I feel Slovenia’? Da mi je všeč? Da mi ni všeč? Kaj ne obstajajo posebne službe, ki se ukvarjajo s tem področjem? Kaj nimamo strokovnjakov, ki jih mimogrede še drago plačujemo, da se ukvarjajo s promocijo Slovenije?

Verjetno jih imamo kot listja in trave in skoraj prepričana sem, da bo vsako moje (ali katerokoli mnenje) uporabno ravno toliko kot nič. Tistih par čepic boste sicer razdelili, da bo nekje neka stara mama srečna in to je to. Zgolj še ena od potez kupovanja političnih točk, ki jim v zadnjih tednih ni videti konca. Dragi državljani, vaše mnenje šteje. Čeprav o nečem, o čemer ne veste nič in čeprav nas v resnici ne zanima. Vi samo – sodelujte in v glavo si že enkrat vbite prepričanje, da ste pomembni.

Današnje vladno pisemce se mi zdi ravno toliko trapasto kot brošura izpred nekaj tednov, v kateri je uvodni nagovor prispeval sam gospod vrhovni poglavar in v kateri me vlada seznanja, da je v naši deželici vse tako zelo lepo in prav, v resnici tako zelo lepo in prav, da se ti cukr v krvi dvigne nad vse priporočljive meje. Pustimo ob strani, da je zloženka zamotana v SDS-ovske barve, pustimo ob strani kičasto fotko na naslovnici, ki me opominja, kako zelo radi se imamo, važno, da zdaj končno vem – kako lepo živim, od kar našo čredo vodi Janševa vlada. Res, potrebovala sem zloženko, da mi je potegnilo.

Tako kot potrebujem ministra Žerjava, da prepove vsa gradbena dela na avtocestah v poletnem času (nič hudega, če dan za tem, ko naj bi prepoved že stopila v veljavo, zataknem na kranjski avtocesti zaradi polovične zapore cestišča) ali recimo čudovite organe pregona, ki tik pred zdajci (beri: volitvami) na zaslišanja vlečejo tako ‘pomembne’ ljudi, kot je gospod Zidar in še boljše, bivši državni tožilec, gospod Penko.

Jups, državljani potrebujemo kruha, no, čepic in iger. Nič hudega, če se gospod Zidar le nekaj ur po prijetju že pojavi na otvoritvi ene najbolj spornih gradenj v Sloveniji – Šentviškega predora in res, res ni panike, če mu skoraj v istem trenutku na glavo pade preplačani omet tega istega predora. V Sloveniji je vse lepo in prav, v Sloveniji je tolk fajn.

Če je vse tako zelo super in fino, mi res ni jasno, zakaj vlada naokoli razpošilja trapaste zloženke, vanje tlači kilometre samohvale, stran zmeče gore denarja in potem še poziva državljane, naj aktivno sodelujejo v oblikovanju slovenske prihodnosti. Če je vse tako super in fino, bi morali trenutni oblastniki mirno pričakati september, ko jim bo narod potrdil njihovo neomajno vero v dobro delo, jim podaril še en mandat in zraven glasno ploskal.

Za trenutek bi skoraj pomislila, da mogoče slika ni tako zelo idealna, da nekomu malce voda teče v grlo. A seveda se ne dam. Na mizi imam še vedno modro-rumeno zloženko, ki me opomni, da živim v zmoti in da ‘pripadam generaciji, ki ji je dano, da demokratično odloča in svobodno živi.’ Does it get any better? Hmmm, mogoče s kako novo čepico in majico? Tako se bom zagotovo počutila še bolj slovensko. Nič, grem kako mnenje zabeležit pa preverit nabiralnik. Mogoče me čaka še kako razsvetljenje.

...komentar [22]

Moja Nokia je dokončno poginila. Seveda si je izbrala precej zanimivo smrt – ekran je izdihnil, vse ostalo pa je ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da sem dolžna kakih 20 razlag, zakaj nisem prebrala nobenega sms-a ali se oglasila, ko me je kdo klical. Predvidoma bom ostala tudi brez vseh telefonskih številk, ki niso shranjene na sim kartici (mimogrede: ima kdo kako idejo na to temo?), zaradi česar se že v naprej počutim nekoliko hendikepirano.

Ampak dobro, bomo zmogli. Za začetek smo se odpravili po nov telefon. Iz meni neznanega razloga sem še vedno zvesta Mobitelu in kljub temu, da pri Tuš mobilu ponujajo precej bolj poceni in precej bolj zanimive aparate ter da na Simobilu zaposlujejo veliko bolj prijazen kader, se sama vedno znova zataknem pri svojem prvem ponudniku. Zvestoba do groba ali kaj že pravijo?

Vseeno je moja zvestoba vsakič, ko prestopim prag katere od Mobitelovih trgovin, na preizkušnji. Dragi moji, ne vem, kje vi živite, ampak telefoni so potrošni material, tržišče se odpira in ja, vi mu ne sledite.

Če moram za kak res zanimiv telefon odšteti skoraj toliko, kot če bi ga kupila v trgovini (pri ceni 500 evrov mi popust 50 evrov res ne pomeni veliko), mi ni čisto jasno, zakaj hudiča naj z vami podpišem še pogodbo za dve leti? Se bojite, da vam pobegnem?

Najboljši razlog za to mi dajete sami. Tisto, čemur vi rečete ‘akcija’, je nakup predragih mobilnikov s predolgimi roki vezave, tisto, čemur vi pravite ‘ponudba’, pa je nekaj grdih, plastičnih telefonov, ki jih nihče, niti desetletni otrok ne bi prenašal naokoli. In prav nič ne pomaga, če mi te telefone prodajajo ljudje s tečnimi obrazi, ki jim je očitno odveč priti v službo.

Da ne bom delala krivice vsem; Dečko, ki je skakal okoli razstavljenih telefonov je bil nadvse prijazen in povedal mi je vse, kar sem želela vedeti, tetke na blagajni in tiste, ki mi v roke molijo papirje v podpis, pa se držijo tako, kot da jih nekdo nenehno pita s kislimi kumaricami. Ko jih čisto prijazno prosim, če lahko preberem to, kar bom podpisala, me gledajo, kot da sem z Marsa padla. Emm, kaj vsi ostali dejansko puščajo svoje podpise kar vsepovsod?

Kakorkoli že, samo dečku s telefoni gre zahvala, da mi je od nekje privlekel čisto spodobno, novo Nokio (ja, tudi tej sem iskreno zvesta) in samo dejstvu, da telefon res nujno in takoj potrebujem, gre pripisati, da sem skozi vrata odkorakala z novo igračko v žepu. Nasmeh, ki ga mi ga niste uspeli izbrisati, pa se mi riše predvsem zato, ker bo moja Nokia tako lepo sedla zraven še bolj seksi igračke, mojega novega Maca, zaradi katerega včeraj nisem niti nosu pomolila iz stanovanja.

Zdaj imam torej dve novi igrački, brezžično povezavo s svetom in cele popoldneve za igranje. Še dobro, da tehnika še vedno ne zamenja debat (in vsega ostalega) – v živo, sicer bi se v kratkem spremenila v zavaljeno kosmato bunko, ki sploh ne bi več zlezla iz postelje. Hmmm … čeprav, sliši se mamljivo. Ali Mac in Nokia premoreta tudi kak program za virtualni seks?

...komentar [26]

Sedel je tam, v kotu prevelike sedežne garniture. Njegove oči so se nagajivo nasmihale, roke ležale ob telesu kot bi čakale, da se jih nekdo dotakne. Ona je sedela čisto blizu, noge si je potegnila pod brado in jih objela z rokami. Lasje so ji skrivali pogled, ki je že nekaj minut slačil njegovo majico. Želela si ga je dotakniti, pojedla bi ga, zagrizla v njegovo kožo in se potopila v njegov objem, a hkrati je želela obdržati ta trenutek pričakovanja, negotovosti, čistega užitka.

Trenutek, ko je ves svet njen, trenutek, preden se njena roka sproži in vzame to, kar si želi. Prvič je vedno nekaj posebnega, prvič, ko si neskončno želi, da bi se potem zgodil še drugič in tretjič … Takrat si vzame čas. Takrat se igra. Takrat vsak trenutek spremeni v trajanje, takrat hoče, da sekunde postanejo minute, minute ure, ure večnost.

Taki trenutki so redki, zato jih toliko bolj ceni. Celo zaplete jih po nepotrebnem. Ker ji ni vseeno. Kako diši njegova koža? Kakšen je občutek, ko prsti drsijo po njej? Mu bodo všeč njeni poljubi? Kakšnega okusa so njegove ustnice in bo pustil, da mu s svojimi drsi po vratu? Mu bo vsaj približno tako zelo všeč, kot je njej všeč že misel na to?

Bo všeč njej? Kako bodo njegove roke drsele po njej? Bo našel njene skrite kotičke, njene najbolj občutljive dele, jo bo tudi ob njegovih dotikih treslo tako, kot jo ob njegovih pogledih? Se bo zbudil ob njej? Si ga bo zjutraj spet zaželela?

Tisoč in ena misel ji je rojila po glavi, hkrati pa je bila ta popolnoma prazna. Njeno telo je živelo po svoje.

Skrivala je, da se ji roke tresejo, da se ji dlani potijo. Skrivala je, kako zelo si želi čutiti njegovo kožo na svoji, kako zelo hitro bi ga izvlekla iz objema tesnih kavbojk in oprijete majice.

Vsake toliko se ga je dotaknila, se nežno privila k njemu, mu ukradla poljub in se hitro vrnila v zavetje svojega telesa. Igrala se je svojo igro …. prišla in odšla, dala in vzela. Neskončno je uživala v vsakem trenutku, vsakem dotiku in vse daljših poljubih.

Njegove ustnice so bile ravno take, kot je vedela, da bodo, strastne, tople, zahtevne in hkrati nežne. Tako kot njegove roke. Tako kot on – cel. Vsak dotik je bil bolj strasten, vsak objem daljši in z vsakim poljubom je izginila nova misel. Izginil je zvok iz daljave, izginil je prostor, izginil je čas. Nobenega vprašanja ni bilo več, nobenega danes, še manj pa jutri. Ko se je zjutraj zbudila v njegovem toplem objemu, je izginila tudi ona.

...komentar [7]

Očitno me dajejo leta. Iz postelje padam pred sedmo uro zjutraj in se potem do kakih dvanajstih čudim, koliko časa človeku ostane, če se pokonci spravi pred enajsto. Ogromno. Življenjsko odkritje, vam rečem. Spanje je čista potrata časa.

Danes sem tako že pred osmo spila prvo kavo, počvekala s starši, skočila po ne tako zelo obveznih nakupih in si privoščila kavo s časopisom v mojem omiljenem tolminskem kafiču. No, bodimo iskreni, vmes ni bil prav nič omiljen, ko so ga nakrancljali z neko roza barvo in kupom poceni plastike, a danes je moje srce spet igralo ob kavi.

Kava točno taka, kot jo hočem piti, ambient spet domače topel, gora pospravljenih časopisov na stojalu, gugalniki in prijetni naslonjači in kar je najbolj pomembno – hudičevo prijazna natakarica. Nekdo bi pač moral vsem gostincem razložiti, da gosti prenesemo tudi zanič kavo, če to postreže kolikor toliko nasmejano, zgovorno ali vsaj priljudno bitje.

Ko sem se danes z Mladino in Delom zavalila v gugalnik, si prižgala prvo cigareto, res nisem pričakovala, da mi bo prijazna gospodična postregla s super kavo, čokoladico in vodo z ledom (ne pozabite, tole je Tolmin, ne Ljubljana), potem pa me še prijazno pobarala; “Gospa, kaj bi mogoče brali novega Cosmota? Veste, čist frišn je, ga mam za šankom, da ga kdo ne ukrade.”

Usta so se mi ob pogledu na ‚resno’ čtivo v rokah in ob misli na moj siten jutranji fris vseeno razlezla do ušes in prav pocukrano sem milo prosila za izvod babje revije. Klinc, bomo pa tetko Marto brali, njene članke in fotke imam rada. In smo se imeli blazno fino: Cosmo, tetka Marta in moja malenkost, super kava in jutranje sonce.

Fajn začetek dneva, sploh, ko ura niti devet še ni, ti pa nisi prav nič več zaspan, zalepljen ali zmeden. Odlično. Do dvanajstih še popedenamo otroke, spijemo kavo z mamo, skočimo voščit dedku in skuhamo kosilo.

Delo in Mladina sta ostala nedotaknjena, prav to isto usodo pa namenjam vsem informativnim spletnim stranem. Danes se mi pač ne ljubi ukvarjati s prepisanimi govori, ponarejenimi državnimi proračuni in recimo vinjetami, s katerimi me tako ali tako posiljujejo na vsakem koraku.

Nope, danes se mi resnično ne da. Mogoče še en skok v Sočo, en obisk pri ranjencih v bolnišnici in nekaj igric z gospodom Otrokom. A se samo meni zdi, ali bo danes en hudičevo lep dan?

...komentar [19]

Za začetek se jo čisto nepričakovano povabi na morje. Stlači se jo v staro usnjeno jakno, ki sonca ni videla že precej let, na glavo se ji povezne čelado in jo zategne v nekaj, čemur se reče – ledvični pas. Ker imajo gospa tremo (česar ne bi priznali niti privezani na natezalnico), jim je treba pomagati prav pri vsem, zraven spregledati gospejino cepetanje, jih skoraj dvigniti na motor in ignorirati dejstvo, da bo živčna gospa zdaj zdaj prekucnila motor, šoferja in še sebe.

Da bi rešili, kar se rešiti da (kako dragoceno življenje, recimo), se že po nekaj kilometrih gospe v roke porine kavo in čik ter se jo čisto prijazno pouči, kako se stvari streže. Posadi se jo nazaj na motor in upa, da je dojela sporočilo. V kolikor se gospa uspe ne prekucniti in s seboj povleči še vseh vpletenih, se jo hvali in bodri, se jih piha na dušo in posledično celo sprosti njen zategnjen fris.

Ja, gospa začnejo uživati. Ob prvem naslednjem postanku se ji prijazno namigne, da ima obraz kot speštano kumarico, a se to naredi tako mimogrede, da gospa uspejo celo pogoltniti cmok in pogumno nadaljevati pot. Na cilju se gospo spet nalije s kavo, poskrbi se za dozo res zanimivih debat, se ji dovoli čvekati, smešiti, kaditi in naokoli hoditi kot malemu kmetiču, ki v življenju še ni stopil iz svoje vasi.

Potem se jo zvleče na plažo, se ji odstopi polovico svoje brisače, neopazno popravlja ‘listke’, ki visijo iz kopalk in se ne dela norca iz njenega že rahlo opečenega frisa. Ne, gospe se prav tako ne tunka, ne žgečka, ne namaka, drži se ji pipo, da se lahko po mili volji tušira in se ji potem prižge naslednji čik.

Vmes se ji ponovno servira pravšnjo dozo zabavnih, poučnih informacij, poskrbi se, da gospa točijo solze smeha, se valjajo po travi in pogruntajo, da napihljive otročke igrače, tiste, ki jih mulci vlačijo po plaži, zagotovo prodajajo v sex shopih.

Ko se gospa Zloba zaradi bližine golih človeških teles in lastne vročekrvnosti uspejo spraviti v popolno zadrego, se iz njih izvleče grozna priznanja na najbolj neboleč način in se jih zraven neopazno prisili, da se počutijo prav trapasto v svoji otroški trmoglavosti.

Po tem, ko gospo Zlobo zabavate cel dan, ji privoščite še eno kavo, z besedami preprečite, da bi se njen fris spremenil v nerazpoznavno rdečo bunko (jebi ga, alergije pa to), jo posadite nazaj na motor in odpeljete proti domu. Vmes v čisto pravem trenutku ugotovite, da se je gospa že povsem sprostila, da je njen strah izginil neznano kam in takrat malce bolj privijete motor, da gospa dojame, kako zelo fajn je drveti po cesti, ko okolica šviga mimo tebe in ko ne obstaja nič – le cesta, motor in veter.

Gospo se čisto srečno in zadovoljno skipa pred blokom, v tišini se spije kozarec vode. Ne javka se in ne stoka ob razmetanem stanovanju in nepomiti posodi, par minut se še čveka in se potem gospe zahvali. Halo? Gospa Zloba se v tistem trenutku spremeni v malo, krotko plišasto žival, ki ji ni čisto jasno, od kje se jemljejo ti prijazni, zanimivi ljudje, ki nenehno dajejo in se potem za to še zahvalijo.

Ko se vrata za prijaznimi, zanimivimi ljudmi zaprejo, Zloba ni več Zloba, ampak samo še Sanja, s trapastim nasmehom na obrazu in samo še eno mislijo – jst bi še!!! Odvleče se pod tuš, s sebe spere mrtve muhe in zadnje sledi morja. Ko vseeno nekoliko utrujena pade v posteljo, se ji na ustih še vedno riše trapast nasmeh. Nekomu bi rekla – hvala. Za to gre in napiše – blog.

...komentar [22]

Če je šel Blogres 1.0 skozi kot izjemno simpatičen, zelo dobro organiziran dogodek, gre zahvalo med drugim pripisati preprostemu dejstvu; Prvi Blogres je prvič na enem mestu združil vse blogerje naše podalpske deželice in udeležba na takem dogodku nikoli ni bila vprašljiva. Lansko leto bi blogerji kupili prav vse, samo zato, da bi videli, spoznali in preverili vse, kar v Sloveniji ustvarja po netu. Zaključna žurka na gradu Kodeljevo je bila zgolj pika na i druženju in zabavanju.

Letos sem pričakovala več. Ne v smislu organizacije, prijaznih receptork in simpatičnih darilc, ampak predvsem v smislu – vsebine predavanj.

Najprej me je zmotil petkov urnik. Naj me nekdo razsvetli in mi pojasni, komu je bil petek namenjen. Če podjetjem, potem vzamem svojo kritiko nazaj, a vseeno – med vsemi predavanji bi me najbolj zanimalo prav tisto, ki ga je imela Nataša Pirc Musar in bolj kot sem gledala program za petek, bolj se mi je zdelo, da neke bistvene razlike, kar se ciljne publike (podjetja vs. blogerji) tiče, ni. Kar je zame pomenilo, da bi se udeležila tako petkovih kot sobotnih predavanja, a žal – nekateri hodimo v službo. Ni šlo.

V dolgem loku smo se izognili tudi petkovi Blogres zabavi, ker je vabilo izpadlo precej ekskluzivno, namenjeno skupinici podjetnih kravatarjev, med katerimi mi, navadni blogerski smrtniki, nimamo kaj iskati. Zato smo se zabavali po svoje, kar je škoda za tiste blogerje, ki so v petek bili prisotni, pa se niso imeli kam dati. Lahko bi se imeli fino skupaj.

V soboto sem se v Cankarjev dom privlekla med prvimi in ja, uvodno predavanje g. ministra, Žige Turka, mi je bilo všeč. Ker je za ministra precej duhovit, dober govorec, ker imam rada ’slikice’ in ker se rada režim. Moja blogerska ‘kariera’ pa zaradi tega predavanja ne bo doživela nobenega napredka, spremembe ali presežka.

Sledilo je predavanje Marka Crnkoviča, zaradi katerega sem še v petek zavijala z očmi. Dejstvo, da nekdo svoje predavanje objavi na netu, še preden stopi na oder, se mi je zdelo precej … hmmm … samovšečna poteza? Naslednji dan sem bila za to potezo izjemno hvaležna. Ker sem vsaj vedela, o čem debata teče. Nekateri so pač veliko boljši pisci kot govorci.

Slednjega zagotovo ne morem očitati Jonasu, a če Crnkoviču očitam slab nastop, potem Jonasu očitam pomanjkanje vsebine. To, da je video jeba, si nekako predstavljam, to, da sedaj vem, s čim on kaj snema, mi koristi bolj malo, vse ostalo – nič. Nasmejala sem se in to je to.

Predavanje o pravnih vidikih bloganja bi bilo zelo dobro, če bi se Dejviju dalo dovolj časa. Debata se je ravno začela razvijati, ko se je že začelo muditi in prepričana sem, da bi lahko izvedeli še veliko koristnega, če bi človek imel nekoliko več časa. Analiza profilov blogerjev, komentatorjev in bralcev je bila nadaljevanje lanskoletne, povedala ni veliko novega, na koncu koncev pa je zaradi skeptičnosti samega predavatelja do vseh predstavljenih številk izgubila svojo težo.

To je bilo tudi moje zadnje predavanje, saj se je izkazalo, da lahko več odnesem in več izvem od prekaljenih blogerjev, s katerimi sem preživela preostanek dneva in noči.

Poanta? Blogres je nujna in zelo dobrodošla pridobitev za slovensko blogosfero, morali pa bi se odločiti, komu točno je namenjena. Če blogerjem, potem bi bilo potrebno ponuditi predavanja, ki bi pritegnila zaradi vsebine, predavanja, na katerih bi izvedeli kaj novega in koristnega. Žal mi je, da sem morala izpustiti celoten petkov program, tako da sedaj mogoče komu delam krivico, a v celi soboti nisem izvedela nič takega, kar bi kakorkoli vplivalo na moje bloganje ali me vsaj prisililo razmisliti o kaki spremembi.

Še več – zdelo se mi je, kot da me nekdo podcenjuje. Da je dovolj, da na oder pride nekdo, ki je pač ‘ime’ in pove – bolj malo. Ker smo vsi v dvorani zgolj anonimni blogerji, ljudje s preveč časa ali pomanjkanjem samozavesti.

Daleč od tega. Blogerji smo precej zahtevna in kritična skupnost, ki od svojega edinega kongresa pričakuje nekaj več. Vsebino, druženje, zabavo. Za vse to smo v zadnjih dneh poskrbeli v izdatni količini, a žal večinoma v lastni režiji.

Zavedam se, da se organizatorji trudijo in vem, da so vsem nam ponudili možnost sooblikovanja programa. Jaz je nisem izkoristila in to obžalujem. Izkoristili je v resnici ni nihče od nas, kar na koncu koncev vrže slabo luč predvsem na nas, blogerje. Zahtevamo ogromno, pričakujemo še več, damo pa – nič. Razen tečnih zapisov. Ker, roko na srce, najlažje je pljuvati, nekoliko težje prispevati.

Upam, da se bo tale zapis vseeno bral kot kolikor toliko konstruktivna kritika, ki idejo Blogresa absolutno podpira, si pa želi, da bi pred naslednjim letom organizatorji nekoliko bolj premislili ciljno skupino vsega skupaj, tej skupini tudi prilagodili vsebino in da bi blogerji bolj aktivno sodelovali tudi pri pripravi samega programa.

...komentar [22]

Za ta zapis se že v naprej opravičujem vsem ljubiteljem živali, vsem pasjeljubcem in mačjeskrbcem, vsem lastnikom miši, zajcev in podgan ter vsem tistim, ki jim je vsaj približno jasno, zakaj imajo doma kateregakoli predstavnika živalskega kraljestva.

Čeprav mi ni najbolj jasno, v čem je finta zapiranja štiri- in večnožcev v stanovanja, čeprav vedno zavijam z očmi, ko vidim zlate ribice v umazani vodi in pse na prekratkih verigah, mi je vsaj približno jasno, od kje in zakaj ljubezen do živali. V kolikor je za žival primerno poskrbljeno, verjamem, da uživata oba, tako lastnik kot mali prijatelj.

V bloku, kjer živim, sem ena redkih prebivalcev brez domače živali (če odštejemo pajke in gospoda Otroka). Večina ostalih se ponaša s kakim kupom dlak, med katerimi prednjačijo, jasno, psi. Največ je majhnih, belih in najbolj glasnih, takih, ki so ti simpatični natančno pol ure, ko se kotalijo po tvojem predpražniku.

Po nekaj tednih vreščanja na balkonu, ko pse iz tira vrže prav vsak ptič, najbolj pa – golobi (btw, nisem vedela, da imajo psi tak fetiš na golobe), se ti začne počasi fecljati. Glede na to, da so moji sosedje strašno ‘prijazna’ bitja, ki ti pridejo na vrata potrkat vsakič, ko je kateri od tvojih gospodinjskih aparatov ‘preglasen’ in ki lomijo brisalce na avtomobilih vsakič, ko se jim zazdi, da kdo ni dovolj dobro parkiral, sem mogoče še bolj občutljiva.

A vseeno, cucelj na zgornjem balkonu vrešči od jutra do večera in vsakič, ko mi zadiši cigareta, vtakne glavo pod ograjo in se dere kot zmešan. Me prav zanima, kaj bi sosedi rekli, če bi moj mulc zgolj prepeval (ne, na kričanje ne upam niti pomisliti) na balkonu, če jim gre na živce že moj pralni stroj ali ‘preglasna hoja’. Res je, baje se da otroka vzgojiti in naučiti, da ne povzroča preveč hrupa, ampak, kolikor sem slišala, se da tudi psa prepričati, da ne laja za vsak drek.

Okej, priznam, nikoli nisem niti poskušala in ja, nimam izkušenj. Mogoče se psi pač morajo dreti na vse grlo, jaz pa jih moram poslušati. Zagotovo pa se da psa peljati na vece kam drugam, kot pred vhod v blok.

Prav to je posebnost še enega soseda, ki si je psičko pripeljal iz zavetišča. Pohvale vredno, če ne bi te iste psičke priklenil na vrvico, krajšo od metra, s katere je, drugje kot v stanovanju, še ni spustil. Psička je čisto prijazna, nekoliko plašna, a meni se ne zdi prav nič butasta. Definitivno ne tako zelo butasta, da bi se je ne dalo naučiti, da se tik pred stopnicami v blok ne ‘lula in ne kaka’.

Glede na to, da prizor lahko opazujem skoraj vsak večer, skoraj lahko trdim, da je psički neprijetno. Lastnika vleče stran, proti garažam, ta pa se kar ne premakne. Verjetno se boji, da bo umazal copate ali pa da bo kdo opazil, da se naokoli sprehaja v pižami.

V kolikor so mi bogovi naklonjeni, imajo vreščavec na zgornjem balkonu, polulanka na dvorišču in dve mali, kosmati bunkici iz sosednje garsonjere, ki sta na nekaj kvadratnih metrih zaprti po cele dneve, povsem usklajene urnike. Vreščavec opazi polulanko in začne s svojim bojnim kričanjem, polulanka mu ne ostane dolžna, sosedova cucka pa tulita kot dve ujeti zverini. Kar nenazadnje tudi sta. Večerna slika, sploh pa zvok – sta popolna, moj ritual iskanja minute tišine na balkonu pa – pokvarjen.

Bemti sveca ljudje, če že imate živali, se vsaj potrudite poskrbeti za njih. Vreščavca bom že preživela, tista psička na prekratki vrvici pa se mi iskreno – smili. Prav tako mali zverinici, ujeti v sosednjem stanovanju. Kaj si ne bi raje kupili plišastega medvedka??

...komentar [41]